Ste vedeli, da zakonodaja za tunino ne predpisuje nekaterih pomembnih navedb? Tunine niso vse enake. V konzervi, ki jo kupimo v trgovini, je lahko črtasti, rumenoplavuti ali velikooki tun, ulovljen v različnih morjih in z različnimi orodji.
Ker teh podatkov zakon ne predpisuje, so na embalaži navedeni le, če se za to odloči proizvajalec. Sledljivost, torej jasna informacija o tem, kaj, kje in kako je bila tuna ulovljena, je ključna za bolj pregleden in zaupanja vreden trg.
Vrsta tune v konzervah
Podatek o vrsti tune je pri izbiri pomemben iz več razlogov:
- Manjše vrste, kot je črtasti tun, so nižje v prehranjevalni verigi in zato običajno vsebujejo manj težkih kovin in drugih onesnaževal kot večje vrste.
- Različne vrste tun imajo različen okus, teksturo in barvo mesa, zato lahko na podlagi vrste predvidevamo, kako všečna nam bo tuna v konzervi.
Metode ulova tune in posledice za okolje
Bolj priporočljiva z vidika skbi za okolje je izbira tune, katere ulov je bil okolju prijaznejši in je povzročil manjši prilov neciljanih živali, kot so morski psi, želve, ptice in druge ribe.
Čeprav vsa ribolovna orodja do neke mere vplivajo na okolje, so načini lova, kot so zabodne mreže, vlečne mreže, zaporne plavarice in parangali, običajno povezani z večjim prilovom.
Bolj selektivna in živalim prijaznejša načina ribolova sta lov s panulo ter uporaba ročnih ribiških vrvic in palic.
Zemljevid ribolovnih območij
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je svetovna morja in oceane razdelila na 19 ribolovnih območij, kar omogoča učinkovitejši nadzor nad staleži rib ter izboljšano sledljivost in zbiranje statističnih podatkov.
Podatek o ribolovnem območju konzervirane tune je običajno naveden na embalaži z oznako FAO in številsko kodo (npr. Severozahodni Tihi ocean – FAO 61).
