Vsi vemo, da je pitje vode dobro za zdravje, toda ali naj izberemo ustekleničeno vodo ali pa je prav tako dobra tista iz pipe? Zakonodaja predpisuje skoraj enako kakovostno raven tako za vodo iz pipe, kot za tisto iz steklenice. Največja razlika med vodo iz pipe in tisto iz steklenice je torej v ceni.
Ustekleničena voda je lahko kar 500 krat dražja od vode iz pipe.
Viri vode za pitje
V Sloveniji je dovolj podtalnice in izvirov podzemnih vod, da lahko z njimi pokrijemo naše potrebe po pitni vodi. Čim globlji je izvir vode ali vrtina, tem večja je verjetnost, da bo voda dovolj čista in primerna za uporabo. Večje težave so pri površinskih vodah, saj jih morajo zaradi industrijskega in kmetijskega onesnaževanja pripraviti oziroma očistiti, filtrirati in razkužiti, da postanejo pitne.
Vsak izvir, vrtina ali vodnjak, ki ga uporabljajo za dobavo oziroma prodajo pitne vode, mora biti primerno zavarovan pred onesnaženjem. Pravilnik o pitni vodi (U. l. 19/2004) določa, da mora upravljavec sistema za dobavo pitne vode pri izbiri vode za oskrbo dati prednost tistemu viru vode, za katerega ni potrebna posebna priprava vode za pitje. Dokler bomo torej imeli v Sloveniji dovolj dokaj čistih podtalnih virov, bomo lahko potrebe po pitni vodi zadovoljevali, ne da bi morali vodo pred uporabo preveč obdelovati, da bi postala varna za pitje.
Katero vodo torej piti ali kaj pravi zakonodaja?
Skladno z zakonodajo je pitna voda, ne glede na njeno poreklo in pakiranje, tista, ki je namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za drugo rabo v gospodinjstvu, ter voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet z živili.
Pravilnik o pitni vodi določa fizikalno-kemične in mikrobiološke zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, da ne bi škodila zdravju uporabnikov. Skladno s Pravilnikom so torej osnovni zdravstveni pogoji izenačeni za vse vrste vode, tako za tisto iz pipe kot za predpakirano ali embalirano, pa naj bo naravna mineralna, izvirska ali pa namizna voda.
Naravna mineralna, izvirska in namizna voda
Naravna mineralna voda, izvirska voda in namizna voda se najpogosteje prodajajo predpakirane oziroma embalirane. Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (U. l. 50/2004) določa pogoje za izkoriščanje in priznavanje naravne mineralne vode in pogoje za prodajo ustekleničene naravne mineralne vode, izvirske vode in namizne vode. Če želi podjetje izkoriščati naravni izvir oziroma vir mineralne ali izvirske vode, mora za to pridobiti dovoljenje Ministrstva za okolje.
Naravna mineralna voda ima fizikalno-kemične in organoleptične lastnosti, ki se razlikujejo od drugih vrst pitne vode. Razlike so predvsem v vsebnosti mineralnih snovi in kemičnih elementov v sledeh oziroma drugih sestavin. Ta vrsta vode ima lahko tudi nekatere prehrambno-fiziološke učinke. Ministrstvo za zdravje lahko za posamezno mineralno vodo dovoli uporabo navedb, kot so: »spodbuja prebavo«, »lahko deluje blago odvajalno« in podobne trditve, če so ustrezno znanstveno dokazane.
Izvir oziroma vir naravne mineralne vode mora biti mikrobiološko neoporečen in brez vseh drugih onesnaževalcev, zato je v postopku priprave prepovedana dezinfekcija te vode.
Prav gotovo sta Radenska in Donat najbolj znani znamki slovenske naravne mineralne vode, v evropskem prostoru pa sta to francoski znamki Evian in Perrier. Sicer pa največjo količino mineralne vode napolnijo v Italiji.
Čistost pakirane vode, ki jo proizvajalci lahko označijo oziroma poimenujejo izvirska voda, mora biti enaka čistosti na izvoru, kjer jo morajo tudi polniti. Pogoji za izkoriščanje in prodajo izvirske vode glede mikrobioloških zahtev in postopkov pri njeni obdelavi so enaki kot pogoji, ki veljajo za naravno mineralno vodo. Fizikalno-kemične lastnosti izvirske vode, s tem pa tudi njen okus in vonj, morajo ustrezati pogojem, ki jih ureja Pravilnik o pitni vodi, torej so enaki kot za vodo, ki priteče iz pipe. V Sloveniji so znane znamke izvirske vode Tiha, Oda in Dana.
Oznake tako naravne mineralne vode kot tudi izvirske vode morajo poleg imena vsebovati še kraj izkoriščanja izvira in ime izvira; na primer: izvir Donat in izvir Tempel sta v Rogaški Slatini, Kraljevi vrelec pa je na območju Radencev, Julijano pa polnijo na izviru Julijana.
Namizno vodo lahko pripravijo iz pitne vode iz vodovodnega omrežja ali iz mineralne ali izvirske vode tako, da ji lahko dodajo še nekatere snovi: morsko vodo, ogljikov dioksid, natrijev klorid, kalcijev klorid, natrijev karbonat, natrijev hidrogenkarbonat, magnezijev karbonat, natrijev sulfat, magnezijev sulfat in natrijev fluorid. Tako oznako ima na primer voda, ki jo prodaja pod blagovno znamko Živa.
Le aroma ali še kaj drugega?
V zadnjem času je vedno bolj priljubljena »voda z okusom« (Za life, Za lemon, Radenska plus, Dana - okus in Jana - okus). Ne samo označevanje, tudi sam videz take vode (prozorna in večinoma brezbarvna) in dejstvo, da so različne znamke "vode z okusom" vedno postavljene na trgovskih policah poleg drugih vrst vode, pa skuša sporočiti potrošniku, da gre v tem primeru za neke vrste vodo, kar seveda ni res. V resnici taka "voda" vsebuje aromo, sladkor in druge sestavine, ki so značilne za brezalkoholne pijače, in tudi ni brez energijske vrednosti kot navadna voda.
Po Pravilniku o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi je tej vrsti vode dovoljeno dodajati aromo pod pogojem, da je v prodaji označena kot aromatizirana pijača. Lahko ima še dodatno označbo »voda z aromo«. Ta dodatna označba, ki ni obvezna, pa je pri trgovanju, predstavitvi in oglaševanju brezalkoholnih pijač postala glavni marketinški adut prodajalcev za prodajo nečesa, kar to ni.
Genotoksični preizkus pitnih voda
Kakovost in zdravstvena ustreznost pitne vode, naravne mineralne, izvirske in namizne vode se ugotavlja in zagotavlja na podlagi meritev fizikalno-kemičnih in mikrobioloških parametrov in dopustnih vrednosti za posamezne parametre, ki jih predpisujeta Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS 19/2004, 35/2004) in Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Ur. l. RS 50/2004). S sodobnimi standardnimi biološkimi testi za ugotavljanje genotoksičnosti, ki za testiranje pitne vode sicer niso zakonsko obvezni, pa lahko dodatno ugotavljajo, kako neželene snovi v vodi (onesnaževalci) vplivajo na človeške gene.
Neka snov je genotoksična, če povzroča poškodbe genetskega materiala. Poškodbe genov lahko privedejo do mutacij, te pa do nastanka raka in dednih bolezni.
Pomembno je, da so biološki testi za ugotavljanje genotoksičnosti snovi pravilno izbrani, opravljeni v skladu z mednarodno priznanimi protokoli, z ustrezno laboratorijsko prakso in da so dobljeni rezultati pravilno interpretirani. Trenutno še vedno ni nobenega mednarodno priznanega postopka (protokola) za testiranje genotoksičnosti vode, ki bi bil primeren za obvezno rutinsko testiranje in ki bi dal tako zanesljive podatke, da bi jih lahko upoštevali kot enega od kriterijev, na podlagi katerega bi lahko vodo opredelili kot primerno oziroma neprimerno za pitje.
Dejstvo pa je, da je treba, preden lahko ocenimo tveganje, kako bo neka snov vplivala na zdravje ljudi, izvesti testiranje z več testnimi sistemi, saj na podlagi le enega testa nikakor ne moremo sklepati o vseh možnih tveganjih za zdravje ljudi.
Več testov, a nobeden ni uradno priznan
Za predvidevanje in ocenjevanje genotoksičnih učinkov posameznih snovi na ljudi se v praksi največkrat uporabljajo biološki testi, za katere je dokazano, da zelo dobro zaznavajo karcinogene snovi. Tako se za testiranje genotoksičnosti voda največkrat uporablja tako imenovani Amesov bakterijski test (Salmonella/mikrosomalni test). V okviru predpisov, ki zahtevajo podatke o genotoksičnosti novih kemikalij, zdravil, pesticidov ipd., je Amesov bakterijski test osnovni obvezni test za ugotavljanje njihove genotoksičnosti.
Druga kategorija bioloških testov za ugotavljanje genotoksičnosti posameznih snovi pa so testi, ki jih izvajajo na posameznih celicah sesalcev, tudi človeških. Test komet, ki se izvaja na celicah humanega izvora (celice humanega hepatoma HepG2), je ena najobčutljivejših metod za ugotavljanje genotoksičnosti snovi, ki omogoča zaznavanje poškodb DNK na ravni posamezne celice.
V zadnjem času je v različnih medijih pogosto omenjen biološki test, imenovan čebulni test (Allium test). Čebulni test je razmeroma enostaven in poceni, namenjen pa je predvsem testiranju genotoksičnih snovi iz okolja, npr. zemlje in sedimentov, v manjši meri pa tudi odpadnih in površinskih vod. Njegova prednost pri ugotavljanju onesnaženosti okolja z genotoksičnimi snovmi je v tem, da je lahko testiranje opravljeno neposredno v okolju (pri bakterijskem testu ali pa pri testih s celicami sesalcev to ni mogoče).
Nekateri strokovnjaki pa opozarjajo, da rezultatov, ki smo jih dobili z raziskavami na čebulnih genih, ne moremo enostavno "prenesti" na človeške gene, ko gre za interpretacijo rezultatov testiranja pitnih vod glede genotoksičnosti.
Potrebno bi bilo redno testiranje
Na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani izvajajo genotoksikološke teste in se ukvarjajo z genetsko toksikologijo. V zadnjem času so opravili preizkus genotoksičnosti nekaterih embaliranih izvirskih voda slovenskih proizvajalcev z Amesovim testom in s testom komet.
Ugotovili so, da noben od testiranih vzorcev izvirskih embaliranih vod ni povzročil mutacij pri bakterijah (amesov test) ali povečanja poškodb DNK pri določenih celicah (test komet). Rezultati so sicer razveseljivi, vendar bi bilo zaradi omejenega števila testov posploševanje neprimerno.
Biološki testi so nedvomno izredno pomembni in koristni pri ugotavljanju potencialne škodljivosti nekaterih genotoksičnih snovi za zdravje ljudi. Seveda pa morajo biti testi pravilno izbrani in izvedeni v skladu z mednarodnimi standardi oziroma protokoli. Rezultati, pridobljeni na podlagi enega samega biološkega testa, so sicer znanstveni podatek, vendar pa so za tako kompleksen sistem, kot je človeško telo, potrebni obsežnejši znanstveni dokazi.